Preišči ta spletni dnevnik

sreda, 29. september 2010

Država v zmanjševanje podpor


Ministrstvo za gospodarstvo je namreč na svojih spletnih straneh pred dnevi objavilo predlog spremembe uredbe o podporah električni energiji, proizvedeni iz obnovljivih virov energije. Ta med drugim opazneje znižuje referenčne stroške sončnih elektrarn, ki so podlaga za določanje cen v pogodbah za zagotovljeni odkup in višine obratovalnih podpor v pogodbah. To pomeni, da bodo najkrajšo potegnili tisti lastniki, ki bodo uporabno dovoljenje za svojo sončno elektrarno dobili po začetku veljavnosti sprememb uredbe.
Še letos je država lastnikom, katerih sončna elektrarna je začela delovati lani, priznala "le" za sedem odstotkov manj stroškov, povezanih z nakupom elektrarne. Povedano v številkah: če so lastniki v letu, ko je njihova elektrarna z močjo, manjšo od 50 kilovatov, začela obratovati, za proizvedeno megavatno uro električne energije od države (Borzenovega centra za podpore) torej prejeli dobrih 415 evrov, je bil v drugem letu obratovanja ta znesek že ustrezno manjši za sedemodstotni "odbitek" pri stroških opreme. Obratovalne podpore se namreč določajo kot razlika med omenjenimi stroški in referenčno tržno ceno električne energije za obravnavano leto, ki jo določa agencija za energijo. V interesu lastnika sončne elektrarne torej je, da mu država prizna čim višji referenčni strošek.
Že po veljavni uredbi bi se "odbitek" v letu 2011 podvojil na 14 odstotkov, v letu 2012 pa zrasel na 21 odstotkov. Predlagana sprememba uredbe pa bo višino državnih podpor lastnikom novih sončnih elektrarn krepko zmanjšala. Že s prvim dnem leta 2011 jih bo država tako znižala kar za 20 odstotkov, kar je odbitek, ki so ga bili lastniki sončnih elektrarn po zdaj veljavni uredbi deležni šele po treh letih. Že leta 2012 bo država od referenčnih stroškov odbila 30 odstotkov, leta 2013 pa že 40 odstotkov.
To posledično pomeni, da bi se lahko marsikateremu vlagatelju v sončne elektrarne v prihodnjih mesecih podrla ekonomika naložbe. Po podatkih Združenja slovenske fotovoltaične industrije skupna moč fotovoltaičnih objektov v Sloveniji trenutno znaša 14 megavatov, do konca leta pa naj bi zrasla še za približno štiri megavate. Pri tem nam včeraj na direktoratu za energijo pri ministrstvu za gospodarstvo, ki ga vodi Janez Kopač, ni uspelo dobiti odgovora na vprašanje, zakaj so se odločili za spremembo uredbe o podporah.
Eden od možnih razlogov bi lahko bilo pomanjkanje denarja v državni shemi za podpore, ki jo polnijo vsi odjemalci električne energije. Vanjo se je lani nateklo okrog 24 milijonov evrov, letos pa naj bi bila po ocenah Borzena in agencije za energijo "težka" skoraj 70 milijonov evrov več. Kljub temu dostopni podatki ne potrjujejo razlage, da je za porast povpraševanja po državnih subvencijah najbolj kriva prav fotovoltaika. Lastniki sončnih elektrarn, ki so začele delovati letos in lani, so tako po naših podatkih prejeli od 4 do 5 milijonov evrov subvencij, kar je približno pet odstotkov vrednosti celotne podporne sheme za obnovljive vire.
Vir Dnevnik

petek, 3. september 2010

Nemci postavili prvo polje vetrnic na morju

Petinštirideset kilometrov severno od Borkuma je podnebje ostro. Povprečna hitrost vetra je 36 kilometrov na uro, valovi so visoki več metrov, zrak pa je slan in vlažen. Na tem območju so zdaj postavili prvo nemško polje vetrnih elektrarn na morju, ki so ga poimenovali Alpha ventus. Obratovati je začelo pred nekaj meseci.

Postavljanje vetrnih elektrarn na Severnem morju pred nemško obalo pomeni za načrtovalce, gradbenike in upravljavce velikanski izziv. Nedaleč stran od obale je namreč zaščiteni nacionalni park Wattenmeer, ki ga je UNESCO vključil na svoj seznam svetovne dediščine. Elektrarn ni dovoljeno graditi preblizu obale, pač pa na odprtem morju, onkraj Frizijskih otokov, ki se raztezajo od Sylta do Borkuma. To je povzročilo nekaj težav. Prvič, turbine je treba postaviti v vodo, ki je 20 do 40 metrov globoka, kar je tehnično pionirski dosežek. Drugič, njihovo pritrjevanje na morsko dno in povezovanje z električnim omrežjem na kopnem je zamuden, naporen in drag proces.

Polje vetrnih elektrarn na morju mora zdržati skrajne razmere. Njegovih dvanajst vetrnih turbin so v vodo postavili približno 30 metrov globoko in jih s kopnim povezali s 60 kilometrov dolgim podvodnim kablom. Skupni projekt družb EWE, E.ON in Vattenfall je tehnološki in logistični podvig. Šest od dvanajstih 5-megavatnih turbin je vrste Areva Multibrid M5000, šest pa REPower 5M. Turbine so postavljene na dveh različnih vrstah jeklenih temeljev. Turbine Areva stojijo na trinožniku, turbine REPower pa na podpornih strukturah iz jeklenih cevi in posebej ulitih prečnih elementov.

»Poskusni projekt Alpha ventus nam bo prvič omogočil zbiranje osnovnih informacij o konstrukciji in delovanju polja vetrnih elektrarn na odprtem morju v globoki vodi,« pravi dr. Bernhard Lange, strokovnjak za vetrno energijo na Fraunhoferjevem inštitutu za vetrno energijo in tehnologijo energetskih sistemov (IWES), ki usklajuje projekt raziskav na Alpha ventusu (RAVE). S 50 milijoni evrov ga financira nemško ministrstvo za okolje.